Rada imam ljudi, ob katerih se preprosto zavem, da jim je mar.
Kar tako, zaradi človeka. Ne zaradi neke računice.
Rada imam sončne izjeme.
Ki se preprosto odprejo in ponudijo
svoj med čebelicam na razpolago.
Da se nahranijo, okrepijo, pocrkljajo in
poskrbijo za "zimo".
Še raje imam, ko vidim,
da jim to življenje bogato poplača.
A zadnje čase se mi zdi, da gledam napačen film.
No, verjetno jaz gledam napačno...
A v tem trenutku (še) ne znam drugače.
Vem, kaj bi želela povedati,
a besede se barvajo po svoje.
Med resnice, ki jih v sebi čutim,
se ob opazovanju dandanašnjih življenjskih zgodb
vriva nek nov dvom.
In to me iritira.
Ne vem kam naj z njim.
Čisto dovolj sem povedala.
Če razumete, kaj sem želela povedati, sem zelo hvaležna.
Če ne, pa se ni treba niti truditi.
O, naj me ta čestitka spet "utiri"...
Topel pozdrav, Tanja E.
