Spoznanje

Je čas obdarovanja. Globlje pozornosti. Toplejše naklonjenosti. Je obdobje, ki ponuja več časa za razmislek o sebi. Pravzaprav ga zahteva. In že ves dan nekaj pronica skozi mene, kot droben izvir sladke vode v plitvini morja, tam, kjer mehki valovi oblizujejo morsko kamenje. 

Je sploh kakšno darilo dragocenejše, kot je spoznanje? Spoznanje o tem, da je v tem trenutku vsa resničnost, ki jo v resnici imam. Da je ta trenutek to, kar v resnici življenje je. Da je vse, razen tega trenutka, forma slik in vtisov, skupek misli ter neskončnih verig čustvovanj. Da največkrat živim povsem pogojeno, saj delujem in se odzivam na osnovi teh zgostitev. Zato me v "zdaj" mnogokrat zares sploh ni. Da se zapletam v kotičkih svojih možgan in plavam v valovih svojih čustev. Da preprosto pozabim na tisto svojo čisto osnovo, kar v resnici sem. Jaz in tudi ti. In to kljub temu, da dobro vem, da možgani niso zanesljiv vir življenja. Velikokrat me zavedejo po svoje, kot masivna reka, ki si utre svojo strugo. In nato se zlije še v morje čustev, ki ima svojo plimo in oseko... Posledično verjamem o sebi to, kar sem kdaj izkusila. Resnica pa je največkrat neslutena.

Včasih me tak zapis preprosto iritira na polno. "Stokrat slišano", se mi utrne prevzetno visoka misel, ki se v resnici plazi pri tleh. Znotraj mene se dvigne čudaški človeški odpor in želi vzvišeno zamahniti z roko. A nekaj, kar je v resnici "jaz" se zgane. Kot zvonček, ko prebije plast pomladnega snega. In iščem prve tople sončne žarke, saj zdaj že vem, da se skozi njih svetlobo zavem, kako zelo sem v takih trenutkih v resnici zelo daleč od sebe. In si pomanem notranje oči. Spomnim se sebe.

Ustvarjanje mi omogoči, da vstopim v ta trenutek, skozi vrata v vertikalni svet, katerega globina se razteza v vse smeri. Znotraj na videz omejenega trenutka je v resnici brezmejna dvorana vesolja, prostrana in nepopisno živa. Potopim se v ta barviti svet, kot potapljač v podmorski svet. Ko se naužijem lepot in na dnu naberem bisere, se "vrnem" in opazujem ustvarjeno. Lepota življenja je nepopisna.

Nekaj dni nazaj sem sinu ob preigravanju kitare podelila to svojo resnico, da je po moje bistvo igranja v tem, da prisluhneš kitari in njeni melodiji, ki jo izvabljaš iz strun. Da prisluhneš noti, kako želi biti zaigrana... Slišal me je! Povsem sem obstala, ko je ponovno zaigral. Prvič tako. Da se je potopil v svojo lastno dvorano vesolja sem se zavedla takoj, saj ga je lastno igranje ganilo do solz. "Kako je bilo pa to lepo..., je  zašepetal medtem ko je brisal  svojo orošeno očko. Pri osmih letih in pol...

Po takih darilih v resnici hrepenim. Ni jih možno zaviti v papir, še manj kupiti. Osrečijo pa bolj, dlje in globje. Sežejo do tja, kjer izviram. V tem času vam želim čim več takih daril.

Objem in čista želja: Feel good! Tanja E.