Morje, notranje ograje in še kaj...

Ko mehki valovi oblizujejo priobalno kamenje
in gre zemeljski hlad morja preko gležnjev
do osrčja in še čez,

 se moj pogled rad sidra tja čez obzorje.

Takrat se zazdi pogum še bolj dosegljiv. 
Da prestavimo ograje znotraj sebe še za nekaj merljivih odtenkov.
Česarkoli že.
Da po lastnem morju znotraj odjadramo do novih obal, 

preko oceanov preizkušenj, ki jih ni mogoče predvideti.

Vsakemu namreč njegovi lastni zvezdni sestavi utripajo po svoje.

Ob tem spoznanju kot jesensko listje z dreves 
preprosto odpadejo tudi presojanja poti drugih.

Ker...nimamo pojma. Največkrat.
Ne vemo, kakšen veter koga žene, 
po katerih obalah hrepeni.
Od kje prihaja in kam v resnici gre.

Za trenutek se zazdi vse bolj preprosto. 

Na svojem mestu.

Preprosto je.

Za tokratno morsko craftalnico.

Topel pozdrav, Tanja. E.