Kot trava

Želim si, da bi kdaj, kot ti, znala leteti. 

Uravnoteženo in v užitku, kot galeb nad sinjim morjem, 

živahno in radostno, kot sinička v pomladnem drevju 

ter hkrati modro, odločno in s pregledom, kot orel nad življenjem pod njim.

To, da kdaj pod svoja krila ugodno ujamem vetrove mojih zgodb življenja 

in za trenutek ali dva živim izkušnjo (po)leta je prigarano darilo. 

Takrat se razbistri prostrano obzorje in dobim širši pregled 

nad svojim življenjem. In skozi ta pregled vidim, čutim in slišim 

veliko več, kot bi mi včasih sploh ustrezalo in zgodi se, 

da kdaj kakšnemu delu mene še vedno tako močno zapre usta...

Saj veš. Takrat, ko se življenje zazdi, 

kot od morskih valov in neurnih tokov na silo odprta in oropana školjka, si misliš, 

da je dobesedni konec. Da ne boš nikoli več cel. 

Da so se vsi biseri brezciljno porazgubili in kot da si jih zastonj gojil toliko časa, 

tako zaprt sam vase, oz. odprt le tistemu in toliko, kot je tebi ustrezalo. 

In zdi se ti, da boš tako na silo odprt kar omagal od silnih pritiskov.

Nato se ti odprejo oči.

Tiste, za katere včasih pozabiš, da jih imaš.

........In začneš črpati iz svojih lastnih korenin.........

..............

Poženeš kot trava.

Veliko žive vode ob koreninah vam želim.

Hvala za obisk bloga.

Prijazen pozdrav.