...kot lahen metulj ali drobna pikapolonica.
Ko poleti k tistemu, kar ga/jo tisti trenutek kliče.
Po vzoru drobnih bitij v naravi bi ljudje
marsikaj lahko/morali narediti drugače.
Zdi se, da smo ljudje dandanes napačno razumeli
kaj pomeni razpreti svoja krila...
To počnemo namreč na načine, da naredimo senco v okolici,
prehud kraval ali s svojim prhutanjem izrivamo sočloveka.
Drugič jih spet stiskamo
in s tem zaviramo pretok osnovne življenjske energije,
namesto prožni, smo togi in
namesto v pretoku,
smo zastoj v cirkusu preživetih izkušenj.
Metulj s svojim letom ne dela sence v okolici,
je v pretoku in sledi svojemu trenutnemu vzgibu.
Ne ustvarja si prostor na račun drugega metulja.
In ko je najlepši, svojih kril ne skriva,
ampak jih sonči v topem soncu na najlepši cvetlici.
Da bi v tem poletju zmogli in znali
čimveč teh drobnih modrosti narave,
ki se jih da mimogrede spregledati,
integrirati v naše celostno delovanje...
Topel pozdrav, Tanja E.