...nate, ki si del mene, kot moje srce.
Nate, ki me objameš v toplem jutranjem sončnem žarku
in ki v lahni sapi večera poljubiš moja otroka pred spanjem…
Spomin na 28. junij 1991 je te minule dni v meni ponovno
oživel nepozabne in težke zareze v mojo realnost,
ki so moje življenje v najglobljem temelju spremenile,
skozi trpljenje sprožile nikoli končan proces
preobrazbe mene kot človeka,
preko nenadomestljive in trajne izgube
pa povsem predrugačile moje dojemanje stvarstva
in naše vloge v njem.
Osamosvojitvena vojna….mejni prehod Holmec…ubit…
Trenutek, ki mi je na pragu mojih študentskih let sesul vse,
kar sem do takrat poznala in vedela.
Sledila je dolga doba dojemanja,
da to niso (pre)hude sanje, iz katerih se nikdar ne zbudim.
Da res nikoli več ne prideš čez domači prag.
In prineseš svoje sonce.
Da je vse, kar sva kot otroka istega gnezda imela,
ostalo le v srcu, ujeto v nasmejane družinske albume
in za vedno vtkano v nepozaben spomin,
ki sem ga za dolga leta zaklenila tudi pred sabo.
Povezava v srcu pa je ostala.
In naš morski zaliv, kjer sva skupaj raziskovala
morsko dno tudi danes enako poljublja morsko obalo…
In na moje poteze obraza tiho riše mehkobo.
Kot si jo znal samo ti.
Vedno, vedno te bom pogrešala.
Topel pozdrav, Tanja E.