Narava se prav pomladi najbolj bohoti v rasti.
Bilke prodirajo skozi plasti zemlje,
mehko odpirajo svoje cvetove,
ki jih je bilo slutiti že v zimskem navideznem zatišju.
Kaj pa mi...
Želim si, da bi bil sedanji proces družbe preprosto zdravilen.
Da bi sprožil neustavljivo rast.
V smislu hvaležnosti za vse, kar zares potrebujem in imam.
V smislu zavedanja, da smo eno in da nam ne bo vseeno.
Saj poznate tisto, ne skrbite, poglejte ptice...
Že..., a ptica ne prileti, ne pograbi cele njive zase,
da druge nimajo kje vzeti,
vzame le tisto, kar tisti trenutek rabi zase in
za svoje mladičke.
In tako uravnoteženo, vsa vrsta.
V naravi je preprosto red.
Vsaka bilka ima svoj prostor pod soncem,
če ne si ga najde, pa ne na račun druge.
Srčno, kaj srčno, dušno si želim
neustavljive rasti, naravnega reda in
surovega (beri nepredelanega) zavedanja
v naši človeški vrsti.
Ki bo prizemljilo, prečistilo, stabiliziralo, uravnotežilo.
Marsikaj.
In marsikoga.
Dodajam fotografijo (nekuhanih) jajčk malo drugače.
Ker je ravno čas pirhov in ker ravno razmišljam o uravnoteženosti.
Naj prispevajo k občutenju zapisanega.
In vam pošiljam topel pomladni pozdrav, Tanja E.