Prisebnost & Tutorial No. 2: Krstna svečka

Svet, v katerem bi ljudje živeli po svoji vesti,

bi bil predvsem zelo drugačen od tega,
kar kot družba živimo danes.

Poslušanje vesti lahko da morda zveni staromodno,
beseda je namreč skozi čas že pridobila svojo človeško barvo.

A v svojem osnovnem vodilu je poslušanje vesti
v polnem pomenu v resnici mnogo bolj napredno od vsega, 

kar bo človek kdaj zmogel sam ustvariti.

Preprosto zapreti oči in prisluhniti notranjosti, 

kaj sporoča, je nekaj, kar zmore vsak otrok.

A toliko odraslih tega preprosto ne zmore več.

Še več, namerno ne sliši,
gostoto dogodkov in
hrup svojega življenja stopnjuje do te mere,
da več ni možno slišati.
In tako "gosti" in "hrupni" se nato srečujemo...

Odpri se tej realnosti, za nas kot celoto se gre.
Koliko trenutkov dneva si danes preživel zavestno?
Koliko prisebnih ljudi si danes zaznal?
???
Za ravnanje po vesti moramo biti najprej prisebni.

Pri sebi torej. 

Ne v tisoč in enem miselnem ali čustvenem procesu 

znotraj sebe hkrati,
izgubljen v toku vsakdana
z osnovno pohlepno skrito potrebo v ozadju:
"samo da jaz zvozim..."

Poslušati velikokrat še ne pomeni slišati.
Vem, nisem prva to na tak način povedala.
A če slišiš moje tokratno sporočilo, 
veš tudi zakaj sem to povezala s čestitko za ob krstu.

Raje kot o grehu, sem govorila 

o prisebnosti, ki sije svojo luč v temo.

Za izdelavo svečke sem pripravila kratek prikaz. 

Fimo ari light maso sem razvaljala, jo razrezala na trakove,

nato pa s prozorno štampiljko vtisnila vanje vzorce.

Dodala sem še prečne okraske in posušila na zraku,

preden sem prilepila na čestitko. Kratek prikaz:

Namesto tokratnega zaključka:

Največ, kar si lahko drug drugemu v resnici damo, 

je naša lastna prisebnost, ki se zrcali skozi prisotnost.

In kot velja tudi za vse drugo, ne pričakujmo je od drugih.

Sami jo ustvarjajmo, vedno znova.

V tem je naš blagoslov.

Topel pozdrav, Tanja E.

Veter v hrbet

 Mimoza in Tika sta mi poslali nagrado, 

 ki se imenuje VETER V HRBET.

Naziv nagrade sovpada z upodobitvijo Pece, 

ki sem jo ustvarila na današnji čestitki.

 Tam, kjer se vrh spogleduje z obzorjem vesolja

in razteza svojo podobo pod skrivnostnim mesecem, 

se spajajo vetrovi dolin v igrajoče se vrtince

in s tem porajajo mlad veter z novo svežino.

Naj vam mehko zapiha v hrbet in podpre to, kar je vaše. 

IN ŠE O NAGRADI: Izbrati je potrebno 3-5 blogov, 

ki imajo manj kot 100 spremljevalcev, dodati povezavo, 

jih obvestiti o nagradi na njihovem blogu

in dodati povezavo do osebe, ki ti je blog nagrado podelila.

Torej naj veter zapiha v hrbet:

Andreji L.: http://ustvarja-anla.blogspot.com/

Maji: http://zivckinapaso.blogspot.com/

Andreji M.: http://fikusandreja.blogspot.com/

Sari: http://kreativnamladost.blogspot.com/

Topel pozdrav, Tanja E.

Naj metulj v tebi poleti...

Naj bodo (dane) barve...in...

stopiti iz običajnih barvnih okvirjev,

je klical tokratni izziv Klavdije.

Izdelek je seveda čestitka/voščilnica...

Motiv je metulj v igri barv.

Ki je poletel izven svojih okvirjev.

 Ker je preobrazba gosenice v metulja preprosto 

čudovit prikaz tega,  

kako dozorevamo svoji resnični podobi naproti,

če le pustimo procesu, 

da na liste življenja piše svoje zgodbe v lastnem ritmu.

 

 Da je esenca nas samih,

tudi takrat, ko smo "težki" in pri tleh, 

v resnici lahkotna in barvita.

 

 Gosenica v sebi gotovo sluti metulja...

 Zato sta nastali še dve s tem sporočilom.

 

 Naj metulj (tudi) v tebi poleti...

  Topel pozdrav, Tanja E.

Craftalnica #21

Nekaj za moškega...

je vsebina izziva #21 Craftalnice.

Live not for battles won. 

Live not for the end of the song. 

Live in the along.
Gwendolyn Brooks

Topel pozdrav, Tanja E.

Svoboda ene vrste

Da bi bila čestitka ob upokojitvi polna vsebin 

prav za to osebo, je bilo izhodišče. 

Meni je prav. Zelo prav.

Ker  uniformiranost lahko kupiš v vsaki trafiki za vogalom.

 

V meni so se ob tej voščilnici porajale misli o svobodi. 

Ene vrste, se razumemo. 

Če je svobodo sploh možno deliti na podvrste... 

Že dvomim v to. 

O-o, če sem temo čestitke povezala prav s tem, 

potem...imam kaj za razmislit! 

Kdo znotraj mene dovoli, da so okoliščine,

ki si jih ustvarjam razlog, 

da ptica znotraj mene vedno ne razpre  

svojih kril v vsem razponu 

in včasih raje tiše kot polno zapoje pesem, 

ki jo je mati narava vtisnila v celice...

Saj to jaz opisujem svobodo, mar ne?

Se zdi, da je ta še večja, ko letiš v svoji jati.

Ampak biti srečna in zavedna sinička v jati srak, to je šele to!

Pa nič proti srakam. 

Tudi one igrajo svojo vlogo v širši zgodbi.

In ta je vedno. 

 Topel pozdrav, Tanja E.

Prostor & Tutorial No. 1: Doma ustvarjena štampiljka čipke

Skozi zgostitve tega tedna se prebijam do svojega lastnega prostora pod soncem. Kot skozi gosto zaraslo in prepleteno rastje divje narave pragozda. In do prostora v širšem pomenu besede. Da naredim nekaj, kar je moje. Nekaj, kar me razširi. Ker sem po tednu, polnem zahtev, skrčena, kot cunja, ki jo prepozno potegneš iz sušilca...

Zato sem si tokrat, kot protiutež svoji lastni realnosti na pladnju pred seboj, dovolila narediti svoj prvi mali tutorial za vse tiste moje bralce, ki tudi sami radi čarate. Ustvarila sem svojo lastno "štampiljko" za čipko. Ker ne naročam po spletu, sem si je pa silno želela. Lotila sem se pravzaprav brez vsakih navodil, ampak z jasno sliko želenega rezultata. Vodila me je preprosto želja.  

Torej v maso fimo sem enakomerno vtisnila doma narejen prtiček. Nato sem ga previdno odstranila, da sem ohranila vzorec in spekla, kot se fimo običajno speče. Nato sem s čopičem pričela z nanosi latexa za kalupe po plasteh. Plasti se morajo pred naslednjim nanosom posušiti. Nanesla sem 7 plasti, zaključno sem poravnala in zaključila z gazo. Kalup, ki je v bistvu štampiljka čipke se, ko se posuši, odlično sname z modela. Z obojestransko lepljivo folijo sem jo fiksirala na trdo osnovo in štampiljka je bila pripravljena za uporabo. Jaz sem odtis embosirala z belo in zlato. No, odtis res ni tako natančen, kot originali štampiljk, pa vseeno, efekt je dosežen. In še na kratko v sliki:

Šele zdaj, ko sem jo naredila, sem se zavedala, kako zelo me je ta čipka klicala s svojim sporočilom, ki ga pravzaprav že poznam. A spomniti se je včasih težko. Kot bi se zjutraj zbujal. Še kar malo zadremlješ nazaj... Nitke spredene v čipko, kot dogajanja, prepletena v naših življenjih. Na videz eno pomembnejše, zahtevnejše od drugega. Vmes pa je veliko prostora. Na katerega prevečkrat pozabljam. In sem kar v tistih zgostitvah. Kot da ne bi poznala poti ven. Ej, pa saj vendar ni ta zgostitev vse moje življenje. V osnovi je moje življenje prostrano. Osnova je prostor. Tišina. Kot se čuti ... v tej fotografiji, mar ne?

Ko postanem opazovalec svoje lastne mreže, sem že zunaj. Zato sem si za simboliko ob čestitko dodala kipec opazovalke. Da se mi vizualni vtis sidra globoko znotraj. Hkrati (si) dodajam link do kratkega prispevka Eckharta Tolleja z naslovom "Can I be the space for this"?. Kot zame sporočeno... Saj res; "Sem lahko"? Ta napoj bi natakar življenja, lepo prosim, takoj in pa tri litre prosim!

Želim vam čimveč prostora.... Topel pozdrav, Tanja E.

Simbol sreče

Simbol sreče je tema tokratnega 20. izziva craftalnice. 

Ker odlično sovpada s časom, 

sem voščilnico v obliki štiriperesne deteljice 

naredila za prvo objavo v letošnjem letu. 

Kar naredila se je, zame in zate. :))

V teh dneh si ob stisku rok pogosto zaželimo tudi "veliko sreče".

In kaj v resnici so vsebine, ki nam skozi žaromete vsakdana rišejo 

zagorela lica in nasmejane, iskrive oči?

Sreča je, ko znaš biti v sebi doma.

Živeti v toku svoje lastne strasti in zavedati se namena.

Biti v pretoku in plavati z valovi svojega življenja,

kot valovijo barve teh ritmov. Danes se čutim tako. 

Sreča je, ko je tvoj lastni fokus osredotočen na dobre stvari v življenju. 

Ker potem čutiš hvaležnost zanje.

Čutiti hvaležnost pa je imeti ključ od vrat v tempelj obilja.

Sreča je tudi, ko si v miru s seboj, tako v tem norem tempu vsakdana,

kot tudi zvečer, ko zapreš oči in prisluhneš lastnemu ritmu srca.

Sreča je biti toliko svoboden, 

da lahko preprosto si. 

 Sreča je, ko se zaveš, do kje segaš ti in kje se začnejo drugi. 

In posledično ravnaš skladno s tem vedenjem. 

Sreča je, ko ti mlada pikapolonica sede v dlan,

nato pa široko razpre krila in spet poleti v sončno nebo.

Sreča je, ko se zaveš, da je taka pikapolonica pravzaprav ves čas v tebi.

Sreča je, ko znaš solze, ki kapljajo navznoter, spremeniti v gnojilo za rast.

Sreča je tudi, ko si dovoliš izrazit se. 

Pa ne na račun drugih, temveč zavoljo sebe.

Sreča je v osnovi živeti in potovati sebi naproti.

 Topel pozdrav, Tanja E.

P.S. Vladka, tale bel gumbek je tvoj iz kompleta, ko sem na izzivu 9 kot zmagovalka z aranžmaji na kamnih s plaže prejela tvojo nagrado. Čakal je na svojo srečno sceno. Upam, da ti je všeč njegova vloga v celoti! Meni je. LP:))