Prisebnost & Tutorial No. 2: Krstna svečka

Svet, v katerem bi ljudje živeli po svoji vesti,

bi bil predvsem zelo drugačen od tega,
kar kot družba živimo danes.

Poslušanje vesti lahko da morda zveni staromodno,
beseda je namreč skozi čas že pridobila svojo človeško barvo.

A v svojem osnovnem vodilu je poslušanje vesti
v polnem pomenu v resnici mnogo bolj napredno od vsega, 

kar bo človek kdaj zmogel sam ustvariti.

Preprosto zapreti oči in prisluhniti notranjosti, 

kaj sporoča, je nekaj, kar zmore vsak otrok.

A toliko odraslih tega preprosto ne zmore več.

Še več, namerno ne sliši,
gostoto dogodkov in
hrup svojega življenja stopnjuje do te mere,
da več ni možno slišati.
In tako "gosti" in "hrupni" se nato srečujemo...

Odpri se tej realnosti, za nas kot celoto se gre.
Koliko trenutkov dneva si danes preživel zavestno?
Koliko prisebnih ljudi si danes zaznal?
???
Za ravnanje po vesti moramo biti najprej prisebni.

Pri sebi torej. 

Ne v tisoč in enem miselnem ali čustvenem procesu 

znotraj sebe hkrati,
izgubljen v toku vsakdana
z osnovno pohlepno skrito potrebo v ozadju:
"samo da jaz zvozim..."

Poslušati velikokrat še ne pomeni slišati.
Vem, nisem prva to na tak način povedala.
A če slišiš moje tokratno sporočilo, 
veš tudi zakaj sem to povezala s čestitko za ob krstu.

Raje kot o grehu, sem govorila 

o prisebnosti, ki sije svojo luč v temo.

Za izdelavo svečke sem pripravila kratek prikaz. 

Fimo ari light maso sem razvaljala, jo razrezala na trakove,

nato pa s prozorno štampiljko vtisnila vanje vzorce.

Dodala sem še prečne okraske in posušila na zraku,

preden sem prilepila na čestitko. Kratek prikaz:

Namesto tokratnega zaključka:

Največ, kar si lahko drug drugemu v resnici damo, 

je naša lastna prisebnost, ki se zrcali skozi prisotnost.

In kot velja tudi za vse drugo, ne pričakujmo je od drugih.

Sami jo ustvarjajmo, vedno znova.

V tem je naš blagoslov.

Topel pozdrav, Tanja E.

Prostor & Tutorial No. 1: Doma ustvarjena štampiljka čipke

Skozi zgostitve tega tedna se prebijam do svojega lastnega prostora pod soncem. Kot skozi gosto zaraslo in prepleteno rastje divje narave pragozda. In do prostora v širšem pomenu besede. Da naredim nekaj, kar je moje. Nekaj, kar me razširi. Ker sem po tednu, polnem zahtev, skrčena, kot cunja, ki jo prepozno potegneš iz sušilca...

Zato sem si tokrat, kot protiutež svoji lastni realnosti na pladnju pred seboj, dovolila narediti svoj prvi mali tutorial za vse tiste moje bralce, ki tudi sami radi čarate. Ustvarila sem svojo lastno "štampiljko" za čipko. Ker ne naročam po spletu, sem si je pa silno želela. Lotila sem se pravzaprav brez vsakih navodil, ampak z jasno sliko želenega rezultata. Vodila me je preprosto želja.  

Torej v maso fimo sem enakomerno vtisnila doma narejen prtiček. Nato sem ga previdno odstranila, da sem ohranila vzorec in spekla, kot se fimo običajno speče. Nato sem s čopičem pričela z nanosi latexa za kalupe po plasteh. Plasti se morajo pred naslednjim nanosom posušiti. Nanesla sem 7 plasti, zaključno sem poravnala in zaključila z gazo. Kalup, ki je v bistvu štampiljka čipke se, ko se posuši, odlično sname z modela. Z obojestransko lepljivo folijo sem jo fiksirala na trdo osnovo in štampiljka je bila pripravljena za uporabo. Jaz sem odtis embosirala z belo in zlato. No, odtis res ni tako natančen, kot originali štampiljk, pa vseeno, efekt je dosežen. In še na kratko v sliki:

Šele zdaj, ko sem jo naredila, sem se zavedala, kako zelo me je ta čipka klicala s svojim sporočilom, ki ga pravzaprav že poznam. A spomniti se je včasih težko. Kot bi se zjutraj zbujal. Še kar malo zadremlješ nazaj... Nitke spredene v čipko, kot dogajanja, prepletena v naših življenjih. Na videz eno pomembnejše, zahtevnejše od drugega. Vmes pa je veliko prostora. Na katerega prevečkrat pozabljam. In sem kar v tistih zgostitvah. Kot da ne bi poznala poti ven. Ej, pa saj vendar ni ta zgostitev vse moje življenje. V osnovi je moje življenje prostrano. Osnova je prostor. Tišina. Kot se čuti ... v tej fotografiji, mar ne?

Ko postanem opazovalec svoje lastne mreže, sem že zunaj. Zato sem si za simboliko ob čestitko dodala kipec opazovalke. Da se mi vizualni vtis sidra globoko znotraj. Hkrati (si) dodajam link do kratkega prispevka Eckharta Tolleja z naslovom "Can I be the space for this"?. Kot zame sporočeno... Saj res; "Sem lahko"? Ta napoj bi natakar življenja, lepo prosim, takoj in pa tri litre prosim!

Želim vam čimveč prostora.... Topel pozdrav, Tanja E.