Dlan sem za droben hip razprla v današnji sončen dan.
Prestregla sem val svetlobe.
Sončnega žarka.
Zazrla sem se vanj,
čeprav ni imel snovne oblike.
A vem, da je bil.
Kaj si videl na poti, v koraku, od sonca do sem?
Namesto pričakovanja odgovora sem se raje prepustila vprašanju.
In se v njemu (raz)širila...
Namesto voščilnice vam letos zato za srečno,
srečno na vseh nivojih in v vseh smislih,
novo leto 2014,
podarjam ti dve moji fotografiji.
Posnela sem ju že pred leti.
Nista obdelani
in sta nastali brez želje, da kaj nastane.
V roke sem preprosto vzela manjšo kameno strelo,
na tla položila prvič zelen in drugič temnejši papir.
Vrtela sem kamen v roki tako dolgo,
da je sončen žarek, ki je sijal skozenj,
na papirju pustil mavrične sledi.
Kar sem videla, me je navdalo čistim NAVDUŠENJEM.
Zato naj sem, namesto verzov voščila na prvi dan novega leta,
prepišem še nekaj stavkov o navdušenju,
meni že dolgo daaaleč najljubšega avtorja Eckharta Tollea:
"Navdušenje vnese v delovanje izjemno moč. Temelji na vključevanju, ne ustvarja zmagovalcev in poražencev. Ni mu treba izkoriščati ljudi in manipulirati, ker je ustvarjalna sila že v njem in ne potrebuje energije iz drugotnih virov. Navdušenje ne jemlje, ampak daje iz svojega lastnega obilja. Navdušenje ne hlepi po ničemer, saj mu ničesar ne primanjkuje. Je eno z življenjem. In naj so z navdušenjem navdahnjene dejavnosti še tako dinamične, se v njih ne izgubite. V središču kroga vedno ostaja miren, a zelo živ prostor, jedro spokojnosti sredi delovanja, ki je izvor vsega, a obenem nedotakljiv od vsega."
Torej, da bi v letu 2014 čim pogosteje čutili tako navdušenje vam želim
in se vam hkrati zahvaljujem za
vse lepe želje in komentarje v preteklem letu.
Prav vsak mi veliko pomeni in sem zanj hvaležna,
saj ustvarja krog, ki nas povezuje in dviga do lepote sobivanja,
ki jo tke prav "tako" navdušenje.
Topel pozdrav, Tanja E.