Prav taka naj bo.
V objemu sinjega neba in
neskončnega morja obzorja,
z morskimi sipinami pod podplati,
pod svežino neskončnega oboka,
v lesketu sončevih pomežikov,
v katerih jadrajo po svoje redki oblački.
In galebi razprtih kril.
Ki se poigravajo na mladem vetru,
krepkem od tihe sreče.
V preseku časa trenutek,
ki zaznamuje trajen vtis v srcih dveh...
P.S. Ozadje sem barvala z distressi in
morje ob obali malce zapenila z embosiranjem.
Topel pozdrav, Tanja E.
