Deklica v travi

Danes sem z užitkom ustvarjala za Vladkin izziv .

Za osrednji motiv sem izbrala edino take vrste štampiljko, 

ki jo je najti v mojem predalu.

In nastala je deklica v travi.

Zdi se, kot bi v čestitko vtkala trenutke brezčasja,

ko nosni votlinici polni le vonj po sveži travi,

uho zaznava le drobno brenčanje življa v zelenju

in lica boža komaj zaznavni veter lahkega 

poplesavanja mehkih metuljevih kril.

Nič ne bomo zamudili, če se kdaj zares 

in zavestno takole ustavimo.

In si sami izberemo izraz svojega lica. 

Ne le, da ne bomo kaj zamudili.

Nekaj pomembnega bomo prispevali...

Vladka nas je povabila, da pokombiniramo 

različne štampiljke in uporabljeno pokažemo.

Torej tu je moj prikaz in če se sprašujete, 

kaj delajo na njem vatirane palčke :)))),

naj povem, da sem tako pobarvala osrednji motiv, ob pomoči vode:)))).

  Upam, da šteje tudi ta "dinozavrska" tehnika.

 Nastala je še ena, v drugačni barvi, 

z istim sporočilom.

Čestitko prijavljam tudi na 30. izziv Craftalnice,
kjer je potrebno uporabiti vsaj en odtis.

Prijazno vas pozdravljam :), Tanja E.

Ko cvetijo poljske marjetice...

V času pomladi, 

ko poljske marjetice soncu najbolj odpro svojo sredico,

se prav enako siju ljubezni preda mnogo src.

Tudi ti dve.

Naj roka življenja v vajino skupno košaro

siplje blagoslove trdne in tople ljubezni,

naj vaju boža, kot najmilejša mati

in vama na odprti dlani ponuja vsak dan sveže sadeže mame Zemlje.

Topel pozdrav, Tanja E.

Bistro zeleno grozdje

Bodi kdaj kot bistro zeleno grozdje,

ki je v svoj sok ujelo tisočero 

sončevih nasmehov...

In čestitka za gospo, 

ki je (tudi) v vinogradništvu našla svojo radost.

Topel pomladni pozdrav vsem, Tanja E.

Zelena objava

Danes sem naredila zeleno čestitko.

Tak je njen najboljši opis.

Z namenom.

So trenutki, ko nisi ne pošteno žejen, še manj zares lačen, 

a nekaj tako zelo manjka.

Manjka tam, kjer tega ni možno pokazati s prstom

in tudi ne opisati s peresom v roki.

To je pravi  trenutek, 

da se pozorno zazreš v zeleni del narave.

Tisti, ki raste. 

 Ker taka situacija pač kliče po rasti.

 Zazrem se vanjo, z namero in očmi od tam tam, kjer utripam.

Razširi se polje okoli nje in hkrati se širim jaz. 

Odpre se nov (v)pogled.

Moje občudovanje je ključ, 

preko katerega me narava okrepi.

In sidra v njena lastna nedrja. 

Ker od tam dejansko prihajam(o).

Del narave smo, a smo največkrat tako zelo nenaravni.

A v svojem bistvu smo...

včasih kot sočna mehka praprot,

včasih kot pokončen mogočen hrast,

kdaj kot ostra poletna gozdna trava

in kdaj kot od močnih morskih tokov utrujena zelena alga.

Smo tudi bodičast kaktus v suhi puščavi

in večkrat najvišja smreka, ki prestreza poletne strele.

Velikokrat smo tudi neznatna šiba jelše,

ki v senci večje sorodnice išče svoj prostor pod soncem. 

Pa kdaj zvedava in nadvse lepa breza, 

ki v svoje nežne liste lovi melodije mladega vetra. 

Tudi zvonček smo, ki ob prvem pomladnem soncu 

prebije plast snega in odpre svoj cvet.

Pa kdaj od julijske nevihte izmučena 

in poležana travniška bilka, 

drugič pa spet nadvse pogumna sočnica, 

ki je našla svoj vir vode sredi od sonca razgrete priobalne skale.

 Naj vas zato danes poboža zelena 

in sleče do naravnega...

Ker to nam najbolj pristaja.

Topel pozdrav, Tanja E.

P.S. Čestitko prijavljam na izziv 28# Craftalnice.