Skozi strnjen preplet tistih misli,
ki se mislijo same.
Je Nekaj.
Ker...sprehajajo se po meni,
kot mlade samozadostne damice
in za sabo vlečejo trpežne nitke skozi
zavite možganske ovinke.
In spet drugič dirjajo svoj krog,
stotič in spet,
kot zagnani sprinterji štafetnega kroga.
Udomačene kot maček ob toplem ognjišču.
Največkrat - še vem ne, da so.
Da me določajo. In zame izbirajo.
In ko že mislim, da sem se prebila
skozi njih do sebe same,
jih na naslednji terasi srečam - spet.
Drugače oblečene, a z isto vsebino.
Dovolj jih je prepoznati.
To se mi je pletlo ob tem metulju,
ki se je osvobodil zapisov takih in drugačnih,
ob čestitki za upokojitev.
ki med drugim želi nekaj, kar se v naravi premika.
Na sami čestitki se premikajo tudi krila metulja,
listki drobne knjige in večina zelenja.
Topel pozdrav, Tanja E.
