Hvala Bogu, da barvitost mojega življenja ni (v celoti - he...he...) odvisna od količine distress markerjev, ki jih zaenkrat posedujem (en, dva, tri, štiri, pet)...
Sem se pa vseeno pogumno lotila zadnjega izziva Marine. Ob delu, ki sem ga vrinjala med čas, ko je naša dojenčica spala in med
likanjem za njenega brata, ki gre v šolo v naravi, sem se ogromno
naučila. Tudi tega, kar se nisem nameravala:))) Ideja kot izhodišče in veliko improvizacije (tako bo še vnaprej, dokler me en od dobrih mož v decembru ne usliši; upam samo, da se spozna na vse te ustvarjalne pripomočke - please call Mavelu.com).
Če izbereš papir, ki preveč pije, nimaš več ravne površine, če nanjo nanašaš kaj na vodni osnovi (u, a sem to pozabila od osnovne šole). Še sreča, da imam doma stari štedilnik, nad katerim lahko (bel) embossing prah zapečem:))) In uau, ta scor-tape se res ni skrčil pod pritiskom vročine... Kakšno barvo sem zmešala tudi na narobe obrnjenem prozornem pokrovčku "Ferrero rocherja", ki sem ga uporabila tudi za odtis krasne Vladkine štampiljke. Na koncu sem bila primorana končni izdelek razrezati in ga ponovno prilepiti na ravno osnovo. In si priznati, da je Marina odlično opravila svoje delo in da ve kako to gre. In to je moj približek, ne me vprašat za njegovo merilo, glede na na izdelek v izzivu. Imejte prisrčno soboto, LP:)
Topel pozdrav, Tanja E.
