Z morjem v roki

Prav taka naj bo.

V objemu sinjega neba in 

neskončnega morja obzorja, 

 z morskimi sipinami pod podplati, 

pod svežino neskončnega oboka,

v lesketu sončevih pomežikov,

v katerih jadrajo po svoje redki oblački.

In galebi razprtih kril.

Ki se poigravajo na mladem vetru, 

krepkem od tihe sreče.

V preseku časa trenutek, 

ki zaznamuje trajen vtis v srcih dveh...

P.S. Ozadje sem barvala z distressi in 

morje ob obali malce zapenila z embosiranjem.

Topel pozdrav, Tanja E.

Reka (misli)

Tečejo reke...

V zemljino nedrje brazdajo svoje struge.

V svoje zrcalo slikajo podobe pokrajine.

In žuborijo svoje zgodbe.

In tečejo moje misli.
Včasih kot reka. 
Včasih nesramno po svoje.
Kot da one mislijo mene.
Svojo zavest zasidrati na obali te reke, to je nekaj!
In opazovati. 
Izhodišče, iz katerega se rojeva najboljše.

Topel pozdrav, Tanja E.

Kot zemlja

Zemlja te dni hvaležno pije bistre kapljice 

vode iz aprilskih oblakov.

Žejna je.

Žejni smo tudi ljudje.

Žeja nas po čisti vodi, 

ki teče iz tihe intimnosti, ko v povezanosti s sabo 

in vsem kar je resnično, čutimo mir.

Topel pozdravček, Tanja E.

Kaj je zadaj?

Kaj je zadaj sporoča, 

da ima vse dve plati.

Ko gledamo naprej,

obstaja tudi zadaj.

Za vidnim poljem je 

vedno tudi nevidno.

In osredotočiti se na to nevidno,

včasih razkrije povsem novo pokrajino.

Za našimi vidnimi ravnanji so

velikokrat silni pritiski naših nevidnih potreb.

Potreba po kontroli, po varnosti, po potrditvi.

Ki jih v tem današnjem svetu 

sploh ni težko razviti, kaj šele utrditi.

Ko se jih učimo prepoznavati pri sebi, 

jih laže uvidimo in sprejmemo pri drugih.

"Kaj je potreba zadaj?"

je zato vprašanje, ki je velikokrat na mestu.

Topel pozdrav, Tanja E.

Rast

Narava se prav pomladi najbolj bohoti v rasti.

Bilke prodirajo skozi plasti zemlje,

mehko odpirajo svoje cvetove,

ki jih je bilo slutiti že v zimskem navideznem zatišju.

Kaj pa mi...

Želim si, da bi bil sedanji proces družbe preprosto zdravilen.

Da bi sprožil neustavljivo rast.

V smislu hvaležnosti za vse, kar zares potrebujem in imam.

V smislu zavedanja, da smo eno in da nam ne bo vseeno.

Da bi potrkal na vest.

Saj poznate tisto, ne skrbite, poglejte ptice...

Že..., a ptica ne prileti, ne pograbi cele njive zase, 

da druge nimajo kje vzeti,

vzame le tisto, kar tisti trenutek rabi zase in 

za svoje mladičke. 

In tako uravnoteženo, vsa vrsta.

V naravi je preprosto red.

Vsaka bilka ima svoj prostor pod soncem, 

če ne si ga najde, pa ne na račun druge.

Srčno, kaj srčno, dušno si želim 

neustavljive rasti, naravnega reda in 

surovega (beri nepredelanega) zavedanja

v naši človeški vrsti.

Ki bo prizemljilo, prečistilo, stabiliziralo, uravnotežilo. 

Marsikaj.

In marsikoga. 

Dodajam fotografijo (nekuhanih) jajčk malo drugače. 

Ker je ravno čas pirhov in ker ravno razmišljam o uravnoteženosti.

Naj prispevajo k občutenju zapisanega.

In vam pošiljam topel pomladni pozdrav, Tanja E.

Ozri se kdaj

...na prehojeno pot, 

na osvojene vrhove,

preplezane globače,

na izraze ljudi, ki jih je tvoje srečanje 

z njimi zarisalo na platnu medosebnih interakcij,

na sled, ki jo puščaš za seboj...

Medtem ko za trenutek posediš kot opazovalec,

na svoji cvetoči veji, 

s spuščenimi krilci,

z neskončno modrino neba nad seboj

in živo pomladno livado pod nogami...

Kaj čutiš?

...je vstopna koda v osrčje resnice.

V bistvo življenja.

In še en P.S. Ni še zaznat, da bi se naveličala zeleno-roza kombinacije, 

zato jo pričakujte tudi v prihodnje. Današnja je bila s 

prav posebnim namenom. Za en mali najlepši srček, 

ki sem ga točno pred letom dni prvič uzrla na ekranu ultrazvoka:))

Topel pozdrav, Tanja E.

Spet doma

ali drugače...

 

hvala za pomladno, zeleno naročilo s čebelicami:))) 

Topel pozdrav, Tanja E.