Poletje

...je pred vrati, je tokratni, 60. izziv craftalnice.

Prva misel ob tem naslovu mi je res bilo morje.

A poletje je tudi čas visokih, od vetra razigranih trav,

od sonca pozlačene in žejne zelene barve,

čas, ko na domači zelenici šepetajo svoje zgodbe majhne bele marjetice

in čas, ko nas, ko damo pot pod noge, 

na poti presenetijo zreli gozdni sadeži, robidovje, slastne maline... 

Je tudi čas sicer bolj redkih razglednic od blizu in daleč, 

ki pa, če so le dovolj samosvoje in izvirne v svojem sporočilu,

v predalih postarane dočakajo tudi naslednje generacije...

Topel pozdrav, Tanja E.

Celebrate (new) life

Vsak trenutek se rojeva (novo) življenje.

Nova mlada travna bilka, nov nežen cvet,

nov dih, nov zaris na neba obzorju...

In danes se rojeva nova spletna trgovina Mavelu naše Marine. 

Pokukajte na http://www.mavelu.com in tam preberite več. 

Marina veliko uspeha ti želim!

 

Čista voda je nekaj, kar paše te dni.

Čista voda me spominja na izvir.

In izvir na izvor.

In izvor ponuja slutnjo o pravem domu.

A! ...zato sem tako rada tam, 

kjer kopno ponuja roko vodam prostranih razsežnosti...

Prijeten poletni pozdrav! Tanja E.

Sončne izjeme

Rada imam ljudi, ob katerih se preprosto zavem, da jim je mar.

Kar tako, zaradi človeka. Ne zaradi neke računice.

Rada imam sončne izjeme.

Ki se preprosto odprejo in ponudijo 

svoj med čebelicam na razpolago.

Da se nahranijo, okrepijo, pocrkljajo in

poskrbijo za "zimo".

Še raje imam, ko vidim, 

da jim to življenje bogato poplača.

 A zadnje čase se mi zdi, da gledam napačen film.

No, verjetno jaz gledam napačno...

A v tem trenutku (še) ne znam drugače.

Vem, kaj bi želela povedati,

a besede se barvajo po svoje.

Med resnice, ki jih v sebi čutim, 

se ob opazovanju dandanašnjih življenjskih zgodb

vriva nek nov dvom. 

In to me iritira.

Ne vem kam naj z njim.

Čisto dovolj sem povedala. 

Če razumete, kaj sem želela povedati, sem zelo hvaležna.

Če ne, pa se ni treba niti truditi.

O, naj me ta čestitka spet "utiri"...

Topel pozdrav, Tanja E.

Z morjem v roki

Prav taka naj bo.

V objemu sinjega neba in 

neskončnega morja obzorja, 

 z morskimi sipinami pod podplati, 

pod svežino neskončnega oboka,

v lesketu sončevih pomežikov,

v katerih jadrajo po svoje redki oblački.

In galebi razprtih kril.

Ki se poigravajo na mladem vetru, 

krepkem od tihe sreče.

V preseku časa trenutek, 

ki zaznamuje trajen vtis v srcih dveh...

P.S. Ozadje sem barvala z distressi in 

morje ob obali malce zapenila z embosiranjem.

Topel pozdrav, Tanja E.

Reka (misli)

Tečejo reke...

V zemljino nedrje brazdajo svoje struge.

V svoje zrcalo slikajo podobe pokrajine.

In žuborijo svoje zgodbe.

In tečejo moje misli.
Včasih kot reka. 
Včasih nesramno po svoje.
Kot da one mislijo mene.
Svojo zavest zasidrati na obali te reke, to je nekaj!
In opazovati. 
Izhodišče, iz katerega se rojeva najboljše.

Topel pozdrav, Tanja E.

Kot zemlja

Zemlja te dni hvaležno pije bistre kapljice 

vode iz aprilskih oblakov.

Žejna je.

Žejni smo tudi ljudje.

Žeja nas po čisti vodi, 

ki teče iz tihe intimnosti, ko v povezanosti s sabo 

in vsem kar je resnično, čutimo mir.

Topel pozdravček, Tanja E.

Kaj je zadaj?

Kaj je zadaj sporoča, 

da ima vse dve plati.

Ko gledamo naprej,

obstaja tudi zadaj.

Za vidnim poljem je 

vedno tudi nevidno.

In osredotočiti se na to nevidno,

včasih razkrije povsem novo pokrajino.

Za našimi vidnimi ravnanji so

velikokrat silni pritiski naših nevidnih potreb.

Potreba po kontroli, po varnosti, po potrditvi.

Ki jih v tem današnjem svetu 

sploh ni težko razviti, kaj šele utrditi.

Ko se jih učimo prepoznavati pri sebi, 

jih laže uvidimo in sprejmemo pri drugih.

"Kaj je potreba zadaj?"

je zato vprašanje, ki je velikokrat na mestu.

Topel pozdrav, Tanja E.