...sebe.
Sebe preprosto.
Sebe preprosto.
Ko te okoliščine stisnejo.
In tudi sicer.
Spomni se. Kaj je tebi dragoceno zares.
Zavej se, kaj je tvoja sreča.
Kaj je pomladni veter, ki boža tvoje lase,
iz česa je voda v tvojih solzah.
Kakšne barve je glasba,
ki globoko vate pogreza svoje valove
in te dviga preko meja neba.
Kateri so ljudje po čigar bližini hrepeniš,
ki s svojim pogledom sporočajo, da si ob njih doma.
Karkoli že to pomeni.
In kdaj začutiš tisto praznino,
ki sama po sebi ni prostor,
a je prazna tako zelo.In kdo te popade kot zver v resnici,
čeprav razglaša, da ve kaj je prav zate.
A v resnici ne ve nič.
Kdaj ne najdeš besed, nikakor ne,
če pa jih že, pa le-te odtavajo v prazno,
kot zbegane novemberske megle.
In kdaj same po sebi pronicajo iz tvojega bistva,
kot bistra studenčnica iz gorskega izvira
svojim rekam naproti.
In kdaj same po sebi pronicajo iz tvojega bistva,
kot bistra studenčnica iz gorskega izvira
svojim rekam naproti.
In ko se spomniš...
Nato se opri; v sebi - nase.
Na svoj mir,
na svojo resnico.
In jo živi.
Sleherni trenutek.
Znova in znova.
Tudi tale voščilnica - zloženka je
za tokratno dobrodelno Craftalnico "roza pentlja".
Lepim tudi v galerijo Najlepšega para za mesec oktober,
uporabila sem Tinin izrez "Sreča".
Topel pozdrav, Tanja E.



















