Melodija letošnjega leta počasi izveneva.
Tipke na klavirju upočasnjujejo svoj ritem,
čeprav se zdi, da vrtiljak življenja te dni še pridobiva na hitrosti.
Pogled mi skozi okno pobegne preko zasneženega gozda,
tja čez obzorje, v osrčje večerne zarje.
Kot majhne iskrice v meni jasno zasvetijo vtisi dogodkov,
situacij, ki so se preigravali v melodiji tega iztekajočega se leta.
Po notah, ki jih je pisal veliki skladatelj.
Prevečkrat še pozabim nanj.
Oživijo vtisi, čustva, zagozdena v določenih situacijah,
dogodki ponovno dobijo barve,
kot bi jih barval Bojan iz otroške risanke...
Zavestno jih polagam nad črto,
pod katero namestim hvaležnost, kot skupni imenovalec.
Z lahkoto mlade balerine nad črto zavihtim
v mojih očeh pozitivne vtise, ljudi, povezane z njim.
Težje, res težje gredo nad črto dogodki, situacije,
ki sem se jim dovolila odzvati z bolečino.
Kako lahko je biti hvaležen za dobro,
za tisto manj dobro je do hvaležnosti potrebno garati...
"Videla" pa sem tudi kar nekaj nehvaležnosti.
Ko ljudje ne čutijo hvaležnosti,
vsaj ne na tak način, kot si to predstavljam jaz.
Zame je to odsotnost srca.
Tu so bili zato, da me spomnijo name.
Name.
Ker, ko sem v srcu,
dogodki pridejo in grejo,
in konec dneva sem mir.
Naj vas v teh dneh še posebej intenzivno preveva mir znotraj.
Ker v miru je doma prava radost,
je doma zdravje, je doma ljubezen.
Vse to vam želim.
In sebi še posebej.
Topel pozdrav, Tanja E.
