Tokrat sem ustvarjala čestitko za maturantski ples.
Roza barve, polno in sporočilno.
Oblek(c)a, čeveljci, torbica in šopek so izrezljani.
Uživala sem v teh barvah,
včasih imam občutek, da sem iz njih sestavljena.
Belo embosirane vijugice za občutek pravljičnosti.
In vse pomembne podrobnosti,
ki sestavijo takrat potrebno celoto.
Vsaj tako mislimo.
Čeprav takrat bolj malo mislimo, več živimo.
In sanjamo svoje sanje.
Predvsem verjamemo,
da je pred nami Življenje polno možnosti.
Potem pa ščasoma na to začnemo pozabljati.
Nevede se ujamemo v vsakodnevne tire,
ki z leti dobivajo na svoji trdoti.
Vsak po svoje si nato utira svojo pot skozi pokrajine življenja.
Na nove možnosti nas opozorijo običajno dogodki,
ki nas iztirijo. Dobesedno.
Pa ni treba, da se vedno zavestno učimo (le) iz bolečine.
Pomlad je krasen čas, tudi zato ker nam pokaže,
kako iz od zime navidez povsem mirne zemlje
nenadoma ob prvem pravem soncu vzklije toliko barv,
vsaka majcena koreninica najde svojo novo možnost
in se požene svoji novi realnosti naproti.
Kaj pa mi?
In vsaka še tako olesenela in
od zime trdo stisnjena veja svojo energijo
zavihti naravnost navzgor, soncu naproti
in svojo lepoto polno pokaže svetu.
Nič se ne skriva in sprašuje, če je dovolj dobra.
Kaj pa mi?
Naj vam to bohotenje pomladnih barv odpre krila!
In čisto za konec naj povem, da sem pri Maji
bila izžrebana za čudovit bombonček.
Maja tudi na tem mestu še enkrat tistočkrat hvala.
Ta današnja cvetna nedelja je res cvetna.
Topel pozdrav vsem, Tanja E.
