Glasba zmore več.
In globje.
S svojim valovanjem lahko zmehča,
kar je trdo.
Lahko povrne spomin na smisel
takrat ko se zdi, da ga nikjer ni.
Samo nekaj zaporednih not je potrebnih včasih...
Sama imam množico takih zaporednih not.
Pri tej pesmi zame prve tri povsem zadoščajo,
da se barva notranjosti začne barvati v meni lastne barve.
Gospa, ki je naročila to voščilnico,
je bila preprosto Lučka.
V tem mojem (pre)napornem tednu me je v trenutku spomnila,
da so nekje v ozadju, a trdno na podlagi ljudje.
Ljudje.
Ki jih ne poznaš, a takoj, ko jih srečaš,
spregovoriš z istim jezikom.
In tudi če bi molčal,
bi v tišini bil užitek prisotnosti.
Ljudje, katerih prisotnost ne izčrpava do onemoglosti,
ampak krepi na polno.
Gospa Lučka, starši so preprosto vedeli,
kakšno ime naj vam dajo.
Topel pozdrav! Tanja E.