Danes sem naredila zeleno čestitko.
Tak je njen najboljši opis.
Z namenom.
So trenutki, ko nisi ne pošteno žejen, še manj zares lačen,
a nekaj tako zelo manjka.
Manjka tam, kjer tega ni možno pokazati s prstom
in tudi ne opisati s peresom v roki.
To je pravi trenutek,
da se pozorno zazreš v zeleni del narave.
Tisti, ki raste.
Ker taka situacija pač kliče po rasti.
Zazrem se vanjo, z namero in očmi od tam tam, kjer utripam.
Razširi se polje okoli nje in hkrati se širim jaz.
Odpre se nov (v)pogled.
Moje občudovanje je ključ,
preko katerega me narava okrepi.
In sidra v njena lastna nedrja.
Ker od tam dejansko prihajam(o).
Del narave smo, a smo največkrat tako zelo nenaravni.
A v svojem bistvu smo...
včasih kot sočna mehka praprot,
včasih kot pokončen mogočen hrast,
kdaj kot ostra poletna gozdna trava
in kdaj kot od močnih morskih tokov utrujena zelena alga.
Smo tudi bodičast kaktus v suhi puščavi
in večkrat najvišja smreka, ki prestreza poletne strele.
Velikokrat smo tudi neznatna šiba jelše,
ki v senci večje sorodnice išče svoj prostor pod soncem.
Pa kdaj zvedava in nadvse lepa breza,
ki v svoje nežne liste lovi melodije mladega vetra.
Tudi zvonček smo, ki ob prvem pomladnem soncu
prebije plast snega in odpre svoj cvet.
Pa kdaj od julijske nevihte izmučena
in poležana travniška bilka,
drugič pa spet nadvse pogumna sočnica,
ki je našla svoj vir vode sredi od sonca razgrete priobalne skale.
Naj vas zato danes poboža zelena
in sleče do naravnega...
Ker to nam najbolj pristaja.
Topel pozdrav, Tanja E.