Svet, v katerem bi ljudje živeli po svoji vesti,
bi bil predvsem zelo drugačen od tega,
kar kot družba živimo danes.
Poslušanje vesti lahko da morda zveni staromodno,
beseda je namreč skozi čas že pridobila svojo človeško barvo.
A v svojem osnovnem vodilu je poslušanje vesti
v polnem pomenu v resnici mnogo bolj napredno od vsega,
kar bo človek kdaj zmogel sam ustvariti.
Preprosto zapreti oči in prisluhniti notranjosti,
kaj sporoča, je nekaj, kar zmore vsak otrok.
A toliko odraslih tega preprosto ne zmore več.
Še več, namerno ne sliši,
gostoto dogodkov in
hrup svojega življenja stopnjuje do te mere,
da več ni možno slišati.
In tako "gosti" in "hrupni" se nato srečujemo...
Odpri se tej realnosti, za nas kot celoto se gre.
Koliko trenutkov dneva si danes preživel zavestno?
Koliko prisebnih ljudi si danes zaznal?
???
Za ravnanje po vesti moramo biti najprej prisebni.
Pri sebi torej.
Ne v tisoč in enem miselnem ali čustvenem procesu
znotraj sebe hkrati,
izgubljen v toku vsakdana
z osnovno pohlepno skrito potrebo v ozadju:
"samo da jaz zvozim..."
Poslušati velikokrat še ne pomeni slišati.
Vem, nisem prva to na tak način povedala.
A če slišiš moje tokratno sporočilo,
veš tudi zakaj sem to povezala s čestitko za ob krstu.
Raje kot o grehu, sem govorila
o prisebnosti, ki sije svojo luč v temo.
Za izdelavo svečke sem pripravila kratek prikaz.
Fimo ari light maso sem razvaljala, jo razrezala na trakove,
nato pa s prozorno štampiljko vtisnila vanje vzorce.
Dodala sem še prečne okraske in posušila na zraku,
preden sem prilepila na čestitko. Kratek prikaz:
Namesto tokratnega zaključka:
Največ, kar si lahko drug drugemu v resnici damo,
je naša lastna prisebnost, ki se zrcali skozi prisotnost.
In kot velja tudi za vse drugo, ne pričakujmo je od drugih.
Sami jo ustvarjajmo, vedno znova.
V tem je naš blagoslov.
Topel pozdrav, Tanja E.
